Potopis Islandije, 1. del: Od Ljubljane do severnih obzorij – začetek naše islandske zgodbe

Na robu sveta, kjer »þetta reddast« ni samo fraza, ampak način življenja.
… Vse se bo že nekako uredilo …
Zaupanje in predaja.

ISLANDIJA: 1. 7. 2025 – 3. 8. 2025

Poletje v dolgih rokavih in hvaležnost za slano morje ☁️🌊☀️

Pot na Islandijo: Slovenija, Avstrija, Nemčija, Danska, Ferski otoki, Islandija
Pot iz Islandije: Danska, Nemčija, Češka, Avstrija, Slovenija, Hrvaška
Prevoženi km: 6.510 km
2 x 50 h na ladji = cca. 4.000 km
Pot do Ferskih 5 dni, Ferski 2,5 dni, Islandija 14 dni / ring prevozili v 10 dneh, pot do Slovenije 2 dni, Slovenija 1 dan, Hrvaška – Krk 6 dni

POTOPIS

1. dan – 1. julij 2025, torek
Zjutraj nam na servisu montirajo še izgubljeni blatnik, nov komarnik na vhodnih vratih, ki ga je naša enoletna vižla Astraia v svojem momentu najstniške vihravosti dobesedno demontirala. Odidemo precej kasneje, kot smo nameravali, okrog 16 h.
Spimo v bližini avstrijskega jezera Chiemsee, saj so »camper stopi« zapolnjeni. Spali smo še na lepšem, bolj avtentičnem – med polji, cvetlicami, zanimivo – tudi že med prvimi potočki. Vzhod, svež vdih – izdih v novo potovanje.

2. dan – 2. julij 2025, sreda
Čudovit vzhod, sedaj ga še imamo 🙂. Na Islandiji nas čaka popolnoma drugačen ritem in narava, a to lahko le še slutimo. Pot dalje začnemo zgodaj, ob 5.30, sledijo postanki v Gote …, kjer nas nos, srce in vesolje pripelje do čudovitega mesta za postanek s kamnito kadjo, polno mrzle vode. V mirni vasici stalno tekoča voda vabi k temu, kar potrebujemo – namakanje! Hladno, osvežilno, direkt iz pipe! Še ena krožna pot okrog tamkajšnjega hriba, Žan Luka se vozi s kolesom. Vroče je. Pozno popoldan nadaljujemo našo pot na sever in spimo pri gradu Trendenburg, ob prelepi cerkvi. Kako mistična srednjeveška vasica, ki nas že zvečer zvabi k raziskovanju. Noč je hladna, z močnimi nalivi. Zjutraj nas bodo najverjetneje greli topli plašči, pripravljeni v naši zimski torbi, ki potuje z nami.

3. dan – 3. julij 2025, četrtek
Zjutraj pekarna, mljask. Navade je pomembno kdaj pa kdaj obrniti »na glavo«, zato si zjutraj privoščimo sladko – višnjevo pito, ki je bila sladka ravno prav za nas, ki ne uporabljamo rafiniranega sladkorja in v resnici skoraj nobenega v kristalni obliki. Sprehodimo se ob široki reki, začutimo grajski vrt in nekoliko postanemo z lepim razgledom na okolico. Nadaljevanje poti do Hamburga in polnitev naših plinskih bomb po neverjetni ceni 3 EUR, za kar bi pri nas odšteli x10. Nakup nogometne žoge za Žana Luka omogoči čas za naju z Laro, da se sprehodiva po ulicah in obiščeva bio trgovino, čakava na naš van na prijetnem »jesenskem« sončku ob velikem križišču. Lara si želi ljudi, zato združiva potreben nakup s sprehajanjem po teh luštnih ulicah … Pretočno je in v mestu je čutiti, vonjati izjemno svež zrak.
Red in čistoča povsod.
Pozno zvečer prihod v Flensburg – vzhodna Nemčija blizu meje, spimo ob fjordu s privezanimi barkami.
Ob 23 h je še vedno dan, pa vendar kot da vsi že spijo. Sprehodimo in razgibamo svoje noge z enournim mestnim sprehodom direktno do znamenitih avtohtonih ulic Große Straße, levo pa v Rote Straße. Vse polno trgovinic je tukaj, sicer že zaprtih, kavarn, ulične umetnosti. Nikjer nikogar, odprti so le trije lokali in nekaj posebnežev na ulicah.

4. dan – 4. julij 2025, petek
Ob fjordu prebujanje, ob obali jadrnice, dvigala za jadrnice in marina, celo en slovenski avtodom z registrsko CE.
Z Laro tečeva v bližnji gozd, pomotoma nekje na poti do tja zaideva v rafinerijo, ko nama tam zaposleni Rus odpre drsna vrata za izhod. Mirne ulice, hiše rdeče zloženih opek, vojaški predeli …
Ko nastavimo vso navigacijo brez podatkov (včasih je ChatGPT res dragocen in predvsem hiter), okrog 14 h odpeljemo proti najstarejšemu danskemu mestecu Ribe – Ribe Domkirke (katedrala).
Zelo mirno, prijetno mestece, nekaj malega turistov. Lokali obratujejo do cca 17 h in nato se po že tako mirnih ulicah poleže tišina in praznina. Se čuti, da se počutijo varno, da je za njih na nek način »poskrbljeno«. Ne drvijo v brezizhodne popoldneve do naslednjega dne. Tišina in mir. Zelo zaznavam.
Pojedli smo v prijetnem lokalu nekaj malega – solato poke bowl in celo pomfri 🙂 z vegansko majonezo, nato še vaflje v slaščičarni tik preden se je zaprla 🙃. Lara medtem zaključi s svojo telovadbo na krasni zelenici ob policijskih avtomobilih, zadovoljna in stuširana. Ja, tudi nekaj uteži vozimo s seboj, telovadnica pa je vsak dan na drugem mestu – zunaj. Pot dalje proti Hirtshalsu, spimo pod drevesi 1,5 h pred ciljem. Dan je še vedno do skoraj 23 h.

5. dan – 5. julij 2025, sobota
Zgodaj zjutraj, ob šestih, odrinemo proti naši ladji za na Islandijo. Cesta nas vodi mimo prelepih dehtečih polj, kakšne barve 😇. Zrak je že občutno hladnejši, svež, noč pa je bila močno deževna. Cesta nas vodi dobesedno skozi prelepa dehteča polja 😇. Dih jemajoče barvne cvetlice plapolajo z utripom vetra.
Prihod v Hirtshals in najprej obvoz naokrog, da preverimo naš vstop v check-in. Nato do obale, kjer upamo na kopanje, vsaj midve z Laro.
Husmoderstranden je peščena obala ob Hirtshalsu za umirjeno, čisto kopanje z mirno plažo ob mestu.
Kjul Strand, kamor gremo, pa je široka sipinska peščena plaža s svetilnikom in muzejem bunkerjev. Tudi to je priljubljena točka za kopanje in surfanje v poletnih mesecih, menda.
Trenutno je seveda poletje, surfi so zunaj, tudi veter piha, pa tudi dežuje. Občutek pa je zimski, prav nič nam niso domače te vse povezave in zaznave. Sever in z njim vse drugače. Mimo nas zapelje traktor, ki pluži mivko iz ceste. Atlantik je divji, prav nič vabljiv. Zapeljemo se na vrh sipin, dežno opremimo in se podamo v to severno divjino. Na dolgem vetrovnem in deževnem sprehodu z Laro odkrijeva prijeten kotiček oceana, kjer morje malo manj divja in bi bil skok v morje vabljiv, kljub temu pa smo s časom na tanko. Čarobni so takšni sprehodi, veliko dajo. Življenje ponuja čutiti strast in živost ne le skozi sonce.
Danci so neverjetno mirni, dobre volje, popolnoma drugačni kot Hrvati ali (tudi) Grki. Tudi vstop na ladjo je izjemno miren, mimo terminala, kjer preverijo ureditev vsega potrebnega, brez večkratnih čekiranj, kot smo vajeni drugje. Enako se izkaže na ladji, ko nam ni potrebna vnovična prijava na recepciji, saj imamo vse na tej edini karti, vključno s številko kabine itn. Pripravimo se na vkrcanje na ladjo ob 14.30 check-in, ob 16.30 odplujemo.
Raziščemo ladjo – fitnes, nogometno igrišče, hot tubs, bazen, knjižnico, restavracije … Najlepše je na vrhu, v desetem nadstropju, kjer je Laterna Magica s steklenimi površinami in pogledom na ocean. Tukaj se zasidramo do večera, vmes nogomet in sprehodi po ladji, pevec s kitaro, naravnan na country. Z Laro in Žanom Lukom se precej nasmejimo raznoraznim zadevam in medsebojni interakciji.

6. dan – 6. julij 2025, nedelja
Zbudim se najverjetneje ob zori, ura kaže 4.30. Nato zaspim nazaj in vstanem ob 8 h. Nikjer nikogar. Sprehodim se skozi mrzel veter, znova se namestimo na naše prostore v Laterni Magica. Plujemo mimo Šetlantskih otokov, v čarobnost ovit svetilnik na malih visokih otočkih. Malo nogometa z Žanom Lukom, ravno toliko za dva gola in raztez nog, berem Sabrinino knjigo Pesem pozabljenih mater. Lara sprašuje Grega o odnosih, skupaj igramo Dobble in se režimo na vse pretege. Žan Luka se zakaja, z Laro pa mirno mečeva znakce.
Ob 22.30 priplujemo v Törshavn, glavno mesto Ferskih otokov – na otoku Streymoy. Zvečer, pa vendar ob dnevu, obhodimo star del mesteca, ko večkrat obidemo moškega, ki je videti kot živi »palček« s pravljično pojavo. V mestu srečamo nekaj mladih deklet in fantov, odprti sta natančno dve pizzeriji. Prespimo ob cesti na parkingu, pred nami je prenočil tudi mlad Danec s popolnoma novim Fordovim Sunnyjem 4×4, opremljenim za preživetje. Prosim ga, če lahko pokukamo v notranjost, in izvemo, da je v službi dal odpoved in ravno startal svojo pot po dve do tri leta po Evropi. Bila sem torej prva gostja v njegovem avtodomu 🌞.

7. dan – 7. julij 2025, ponedeljek
Zgodaj zjutraj je še vse zaprto, odpirajo šele ob 10 h! Potrebujemo prednaročniško kartico, saj mi je v trenutku prižiga mobilnih podatkov potegnilo 50 EUR. V trgovini nakupim kruhek, na turistični agenciji dobimo nalepko »urico« za parkiranje. Izvemo tudi za podatlantske plačljive tunele …
Sledi premik do Kirkjubøurja, najstarejšega mesteca in bivšega glavnega mesta s katedralo. Sonček je in resnično prijetno. Z Laro se odpraviva na sprehod, ki se izkaže, da ni štiriurna krožna pot, kot sva mislili, so pa naju obdajale ovce, raznorazni ptiči, potočki … Na koncu se celo skopam v Atlantiku, v malem koščku z mivko obloženega dna. Pripravimo dobro kosilce z ajdovo kašo, popečenim tofujem z rožmarinom …
Premik skozi tunel na otok Eysturoy, ki ima svetovno znan subsea roundabout, ki sicer ni nič posebnega, le nenavaden občutek se je peljati pod Atlantikom. Redno izenačujemo pritisk.
Sprehod okrog čudovitega jezera Tottavan, kjer so posebni zdravilni lišaji. Pot dalje do Gjogva, mimo Funningurja, lepe vasice z barvnimi hiškami, ki jih spet ogledujemo sredi noči. Nočimo v našem prvem campu.
Izvedeli smo, da se ovce tukaj menda družijo v določenem številu – po tri, pet in sedem, večjih skupin ni.