Potopis Islandije, 3. del: Potovanje, ki ostane – Islandija v srcu

15. dan – 15. julij 2025, torek
Zjutraj se že kopamo v Fosslaug Hot Spring – ob slapu in reki v naravnem bazenčku, tik zraven slapu Reykjafoss. Gledaš slap in konje, medtem ko se namakaš.
Nadaljujemo proti zahodu do Grundarfjörðurja, na polotoku Snæfellsnes. Pot je izjemno slikovita, čez severne in zahodne dele Islandije prevozimo približno 250–300 km in si ogledamo številne naravne čudeže, geotermalne izvire in razglede:

1. Reykir / Grettislaug, blizu Sauðárkrókurja, je legendarna naravna vroča kopel ob morju; seveda se skopamo. Včasih se od tukaj vidi otok Drangey.
   
2. Glaumbær Turf House Museum s tradicionalnimi travnatimi hišami iz 18. stoletja. Daje občutek, kako so nekoč živeli na Islandiji, res slikovito.
   
3. Hvítserkur je skalna formacija v obliki zmaja/pošasti v vodi. Legenda pravi, da je to okamenel trol.
   
4. Borgarvirki je naravna trdnjava iz bazaltnih stebrov, včasih uporabljena kot opazovalna točka. Izjemni razgledi na ravnine in gore.
   
5. Kolugljúfur kanjon in slap Kolufossar predstavljata osupljiv kanjon z dvema slapovoma.
   
6. Stykkishólmur je čudovito obmorsko mestece z razgledno točko na otoke, katerega zaradi odročnosti nismo obiskali. Ima menda luštno pristanišče in krasno cerkev.
   

Prespimo ob Kirkjufellu in Kirkjufellsfossu, ikonični gori in slapu, kjer so snemali serijo Hunger Games. Ta gora je najbolj fotografiran motiv Islandije.
Zaspimo malo po 23. uri, ob 3. h zjutraj me prebudi ropotanje stroja z valjarjem, ki ureja ceste. Ravno pri našem avtodomu je imel delo.

16. dan – 16. julij 2025, sreda
Malo pred sedmo zjutraj grem raziskovat okolico, peš do vznožja gore in prvega nizkega platoja. Preberem, da je vzpon med 1. septembrom in 1. julijem prepovedan zaradi nevarnosti prekomernega vetra. Sprehajam se uro in pol, vrnem se v avtodom, pripravim zajtrk – humus namaz, palačinke z banano in jagodno marmelado, čajčke… Za kosilo pa kvinojo, zeleno solato z mnogimi dodatki, da bomo v miru lahko pohajkovali naokrog.

Sprehodimo se okoli vodopada Kirkjufellsfoss loop s pogledom na Kirkjufell in prestavimo do zmagovalnega nogometnega igrišča, vsaj za Žana Luka. Tam pa ogromen balon-trampolin, ki nas vabi v preprostost in otroško igrivost. Po poti zadovoljujem svojo strast do nabiralništva; kmalu imam tri šopke mehkih belih travic, ki bodo krasile ordinacijske prostore.

Jaðarsbakkalaug kopališče z bazenom in savnami je naslednje postajališče, prav tako Guðlaug – ocean hot tubs. To je brezplačno kopališče ob plaži Langisandur – termalni bazen, tik ob njem pa še nogometno igrišče! Nismo šli v termalne vrelce, ker cena ni bila primerljiva s tem, kar bi za naš standard tam prejeli – namakali bi se z gručo ljudi, ki so zagotovo prepojeni z različnimi substancami in ne glede na oblačno vreme tudi namazani z sončnimi kremami. Odločitev za nas je bila hitra in enostavna, je bilo pa lepo videti tudi to lokacijo.

Vozimo se po SZ Islandije mimo Ólafsvíka. Okrog nas sama prostranost: na eni strani Atlantik, na drugi gorovje, ledeniki, vmes pa polja lave, prekrita z mahom in strjeno lavo, idealna za krajše pohode.
Prespimo.

17. dan – 17. julij 2025, četrtek
Danes Žan Luka praznuje svoj 12. rojstni dan. Nogometno igrišče 🙂, zanj najljubše darilo in spet termalni vrelci. Naredim torto iz veganskih limonih napolitank, vanilijevega pudinga, skuhanih jabolk in svežih borovnic. Od mene prejme tudi pisno vabilo za najin skupno preživeti dan po njegovi izbiri, ko se vrnemo v Slovenijo. Dan sva hitro rezervirala, ideje pa bodo prišle seveda od njega 🙂. Samo »šhit« hrane nočem jesti, to je omejitev 🙂, pa cel dan za nogometno žogo tekati tudi ne! Ko je pred leti začel z nogometom in sem tekla z njim, sem v tednu dni izgubila kar nekaj kg.

Grega ga obdari še z blatnikom za kolo in lučko; Žan Luka si podari blatnik in lučko. Dan se resnično vleče, precej dežuje, cel dan! Žan Luka je občasno nejevoljen, češ »Kakšen pa je to rojstni dan!« Vsaj tri tuše, večno pretočne s termalno vodo, imamo pod sabo na plaži. Za popestritev si ogledamo enega izmed filmov Mr. Bean.

18. dan – 18. julij 2025, petek
Premaknemo se do Reykjavíka, kjer doživimo prvo kopanje v morju na »zlati plaži«!! V toplem vrelcu tudi… za Islandce pravo zlato, za nas pa hvaležno sprejemajoče. Začutimo, da pogrešamo naše morje in sonce!

Prestavimo se v drugi kamp na tem potovanju, za katerega odštejemo približno 90 Eur – Eko bio camp. Odidemo na potep z namero po veganski večerji. Pri odhodu iz restavracije ugotovimo, da so nas stregli Grki 🙂, se razveselimo. Običajno, vsaj zadnjih deset let, se v tem času skoraj dva meseca potepamo po Grčiji, polotoku Peloponez. Večerja je bila zelo okusna, presenetila nas je ogromna porcija sladkega krompirja z vegansko majonezo, sendvič in neka kombinacija popečenega kruha kot podloga z zelenjavo na vrhu, nekakšna pizza.

19. dan – 19. julij 2025, sobota
Danes se poroči Tala ❤️. Zjutraj že akcija v kampu: mimogrede odigram še nekaj nogometa z Žanom Lukom in tuširanje, umivanje las kot priprava za poroko. Lara se ureja – liči pri Tali. Mi trije medtem v mesto na sprehod in raziskovanje, nato premik do novega prizorišča za poroko, ureditev in – daaaam.

Tala in Kristjan sta imela zadnje dni kar pestro, saj so jima v Filadelfiji v cerkvi dogodek odpovedali zadnji dan zaradi prepovedi pogostitve alkoholnih pijač, čeprav je šlo le za steklenico kvalitetnega ekološkega buteljčnega vina na vsako mizo. Dokaj umirjeno sta izpeljala zadeve s pomočjo družine in prijateljev, si pa predstavljam, koliko stresa se nabere pri takšnih »pripetljajih«, ki ga je kasneje potrebno sprostiti iz telesa.

Poroka je bila izjemno lepa, sproščena, prisotna, res doživeta. Tala je prekrasna nevesta, zelo lepa je bila in res se čuti, kako diha z severom, s temi ljudmi tukaj in zdaj. Zelo lepo (so)čutit. Kristjanova družina je zelo preprosta, povezana, vsaj tako smo jih vsi doživeli. Slovenci pa smo se kmalu znašli za eno mizo 🙂: Mija in Matej iz bližine Krškega – Podbočje/Zasavje, Sandra – zanimiva ženska, osteopatinja za konje iz Dolenjske, živi v Ljubljani blizu nas. Breda pa zelo vitalna, 71-letna Talina mama.

Gospel glasbeniki – kapo dol! Celo slovensko pesem so zapeli. Pastorjev govor o zavestnem partnerstvu je pobožal vse prisotne. Resnično – življenjsko, zelo prizemljeno. Veganska hrana je bila izjemno okusna in pripravljena z ljubeznijo. Kmalu glasbeniki zaključijo, islandski svatje odhajajo in ostanemo le še Slovenci 🙂, ki nadaljujemo druženje v Talinem in Kristjanovem stanovanju. Že na poroki smo se v en glas dogovorili, da gremo jutri spet poslušat gospel glasbenike v cerkev, kjer naj bi se prvotno poročila.

Gremo torej vsi k maši, čeprav nihče ni »predan« vernik 🙂. Glasba je resnično nagovorila naša srca.
Zvečer se s hišo na kolesih premaknemo in prespimo v Grandi območju, ki je pristanišče, bolj umetniški in industrijski predel, danes prenovljen z muzeji (npr. Whales of Iceland), modernimi kavarnami in galerijami. Zaspimo okrog 2. h zjutraj.

20. dan – 20. julij 2025, nedelja
Zjutraj nam je jasno, kje smo spali – poleg enega muzeja oz. umetniške reciklirane »viking« hiše. Kar »skeri« energija je bila okrog nje, zato se sprehodim še do pristanišča, kjer je privezana ogromna križarka, okrog nje pa v nekaj vrstah čakajoči turisti vseh narodnosti.

Ko se prebudi Lara, se odpraviva v mesto do veganskega lokala Mama Reykjavík, ki je na najbolj obiskani, znani nakupovalni in sprehajalni ulici v Reykjavíku – Laugavegur. Ponuja zdravo »comfort food« – sveže sokove, solate, enolončnice in še več, vse v prijetnem, trajnostno naravnanem ambientu. Naročila nisva to-go, ker bi predolgo čakali in zamudili v cerkev. Sva si pa zato kupili krasna dva puloverja/ogrinjali iz prave volne, stregel pa nama je prijeten Afganistanec.

Laugavegur ulica je polna kavarn, dizajnerskih trgovin, umetniških galerij, lokalnih butikcev, street arta in barov. Je kar živahna, nekdaj glavno trgovsko središče, danes pa nekakšna kombinacija tradicionalnega in modernega Reykjavíka.
Skólavörðustígur pelje naravnost proti cerkvi Hallgrímskirkja, mimo katere smo šli z Žanom Lukom in Gregom včeraj. Celo mestece stoji malo višje od obale. Ta predel pa je znan po pisanih stavbah, ulični umetnosti in barvitem prehodu »rainbow street«.
Austurstræti z okolico je stara mestna četrt s slikovitimi ulicami, kavarnami in zgodovinskim pridihom.

Ob 14. h gremo v gospel cerkev! To je bilo pravo doživetje. Cerkev Hvítasunnukirkjan Fíladelfía, Hátún 2, 105 Reykjavík, je edina pentekostalna Filadelfia cerkev v mestu in največja v svoji denominaciji na Islandiji. Skupnost je del mednarodnih cerkvenih mrež.

Smo se naplesali, peli, tako sproščeno, pristno in življenjsko, z občutkom, kot bi bili v eni veliki domači dnevni sobi. Poročni pastor pa je imel krasen govor. Če bi kaj takega obstajalo v Sloveniji, bi me vsako nedeljo videli v cerkvi 🙂. Tako domače sem se počutila v dnevni sobi pastorja Stewa in njegove žene Barbare, ko sva pred desetletjem z Gregom in nekaj drugimi pari obiskovala druženja »Ljubezen in Spoštovanje«.

Po »uradnem delu« so nas še pogostili s pijačo in prigrizkom, klepetali smo s članom banda, ki je študent in sedaj eno leto na Islandiji. Navdušeni so, da bi gostovali v Sloveniji.

Po maši smo se odpeljali na skupni sprehod in vzpon na goro Esja (Esjan), priljubljeno gorato verigo tik ob Reykjavíku, eno najbolj dostopnih in obiskanih pohodniških območij za domačine in turiste. Nahaja se približno 10 km severovzhodno od središča Reykjavíka, tik ob obali zaliva Faxaflói. Najvišji vrh je Þverfellshorn, 851 m nadmorske višine.

S tremi avtomobili se zapeljemo do izhodišča pri kraju Mógilsá. Hodili smo kar dobre dve uri s krajšimi postanki. Z vrha se odpre čudovit pogled na Reykjavik, ocean in širšo okolico, vendar danes za nas ne. Odeti smo bili v popolno meglo oz. vulkanski smog (vulcanic haze), ki je več dni prekrival pol Islandije. Čutiti je bilo nekoliko dražeč občutek v grlu, saj so v zraku povišane vrednosti žveplovega dioksida.

Za konec dneva smo dobesedno oddirkali v Loving Hut po zelo željeno večerjo. V gosteh imamo Sandro, ki uživa v naših dogodivščinah 🙂, natanko dve minuti pred zaprtjem naročimo hrano in večerjamo na

21. dan – 21. julij 2025, ponedeljek
Prespali smo na Northern Light Hunting point, kjer stoji svetilnik Grótta Lighthouse (polotok Seltjarnarnes). To je avanturistično mesto, ptičji rezervat, le 10 minut vožnje iz središča Reykjavíka. Minimalna svetlobna onesnaženost, odprto morje in svetlobni žarek svetilnika ustvarjajo posebno doživetje. Žal je spet megla, zato na ogled kitov ne odidemo. Tukaj se še poslovimo s Kristijanom, Tristanom in Talo, sprehodimo se do svetilnika, kjer opazim vrelec – vdolbino v kamnu s termalno vodo! Seveda tega ne izpustimo in se gremo namočiti, nato nas po čajčku, piškotkih in mandeljnih zapusti družina Guttesen.

Nadaljujemo pot do trgovine Bonus in nato v mesto, da nekaj pojemo, kjer se zadržimo dlje, kot smo načrtovali. Kupimo tople nogavice in krasen volnen pulover s puffini za Žana Luka. Sam si ga je zaželel – res nenavadno, a zelo lepo mu pristaja.

Pojemo v veganski restavraciji Mama Reykjavík – paradižnikovo juho, dve porciji različne čičerikine omake z rižem in lečin čips z omakami. Za sladico Grega v sosednjem lokalu kupi vanilijeve rogljičke, palačinke pa spet v tretjem lokalu. No, zdaj smo siti 🙂 in ob 18.00 končno nadaljujemo pot.

Načrtovali smo postanek v Reykjadalur Thermal Bathing Pools + Icebike Adventures, a idejo opustimo – vulkanski izpusti in megla so močni, občutim draženje v grlu in rahlo začetek prehlada. Sledil je še plan za ogled letala DC-3 na črni plaži pri Viku, kar bi zahtevalo hojo približno 45 minut v eno smer, a veter in pusto okolje nas odvrneta. Želimo pa si skopati v pravem kamnitem naravnem bazenu, zato prespimo v bližini in se že veselimo jutra.

22. dan – 22. julij 2025, torek
Zjutraj z Gregom odideva na enourni sprehod do bazena, ki pa za kopanje ni bil vabljiv – zeleno voda, alge, okoli pozabljene spodnjice… ne, plavati ne gremo. Prijetno se sprehodimo nazaj in po zajtrku nadaljujemo pot.

V slabi uri prispemo do črne peščene plaže Reynisfjara. Dolga, prosto dostopna, z votlino Hálsanefshellir Cave in bazaltnimi stebri – izjemna naravna tvorba. Na klifih opazujemo puffine, v morju pa tjulne. S Laro in Gregom se sprehodimo po plaži, skoraj do Dyrhólaey, a bi do tja še trajalo več kot dve uri, zato se vrnemo. Žan Luka je svoj izlet po plaži precej skrajšal. Pozdravimo celo mimoidočega Slovenca, ki nam kasneje še razkrije stroške najema avtodoma – 4.000 EUR za 10 dni.

Nadaljujemo mimo Hvannadalshnúkurja, najvišjega vrha Islandije (2.110 m) na robu ledenika Vatnajökull. Sprehodimo se po razprostranosti, občutimo ledene kocke v vodi in pravljične razglede. Zvečer prispemo do največjega evropskega ledenika Vatnajökull. Ledenik in ledeniška laguna Jökulsárlón z opevano Diamond Beach sta dih jemajoča. Prespimo ob laguni.

23. dan – 23. julij 2025, sreda
Sonce! Ob 3.00 zjutraj sem pri skorajšnjem vzhodu – zarja je čarobna, ni je mogoče opisati. Ob 6.00 se z Gregom sprehodiva ob ledeniški laguni Jökulsárlón, opazujemo plavajoče ledene gore in tjulne. Nadaljujemo do Diamond Beach – črna plaža z ledenimi kosi – in posnamemo spektakularne fotografije. Menda je možno najeti zodiac boat tour, a enourni sprehod in raziskovanje se nama zdi najbolj optimalno.

Počasi zaključujemo »našo« Islandijo in se odpravimo proti nacionalnemu parku Skaftafell, zelenemu oaznemu prostoru. Po eni uri prispemo do Hoffell Hot Tubs, vzhodno od Jökulsárlón – štiri urejene betonske kade z naravno termalno vodo (38–42 °C) in finsko savno. Vstopnina za 3 osebe: 80 EUR. Sonce, ledenik in gore – res darilo za zadnji dan na Islandiji. Z Laro narediva še dvourni pohod do bližnjega ledenika, nazaj pa uštopava nemški upokojeni par do avtodoma.

Greg in Žan Luka natočita vodo, pospravita posodo, kuhat čaj, vadita speljevanje avtodoma – njuna izkušnja na teh potovanjih je več kot praktična. Ob 18.30 potujemo proti Egillstaðirju. Načrtovana 2,5-urna vožnja se izkaže za 6 ur – adrenalinska in čudovita vožnja ob obali, fjordih, strmih vzponih in osamljenih kmetijah. V Egillstaðir prispemo ob 24.00, prenočimo na parkirišču za tovornjake in se pripravljamo na zgodnjo vožnjo do Seydisfjordurja.

24. dan – 24. julij 2025, četrtek
Vstanem približno ob štirih zjutraj z bolečim grlom. Skuham si čaj in nadaljujem s pripravo obrokov za na ladjo: kuskus s čičeriko in korenčkom na gheeju, plain riž, ki bo kasneje obogaten s sojino omako, shranjeno v malih pakiranjih še iz Loving Huta, in veganski pesto iz bazilike. V kozarčkih pripravim rdečo peso, rdeči fižol, koruzo, čičeriko, posebej pa še stročji fižol s čebulico ter sendviče z lososom in kremnim veganskim sirom za Grega; za ostale pa s pestom, korenjem in veganskimi sirovimi lističi. Za zajtrk imamo proseno kašo, koruzne in ovsene kosmiče z dodatki ter mandarine, jabolka in veganske sladice v malih pakiranih ploščicah.

Grega se prebudi ob šestih in se odpeljemo do pristanišča. Počasi se prebuja ostala posadka, saj je pakiranje potrebno organizirati, da se na nekaj kvadratnih metrih ne srečujemo vsi štirje hkrati. Veliko strpnosti in spoštovanja ta srečanja krepijo – med pakiranjem, kuhanjem, umivanjem, WC-jem in vsem, kar spada v vsakdanje bivanje.

Z Žanom Lukom s pomočjo ChatGPT hitro ugotoviva prenos YT playliste za poslušanje brez vklopljenih podatkov. Z Laro v tax office oddava papirje za povrnitev davka pri nakupu oblačil in se sprehodiva do vkrcanja, ki je bilo hitro in organizirano. Posadimo se na dva fotela v deseti nadstropju ladje. Žan Luka takoj zatem že na “nogometnem igrišču”, jaz dokončam z branjem knjigice Bitje in se dogovorim z Matejem za izkušnjo poslušanja srca. Z Žanom Lukom odigramo nekaj napetih, a zabavnih rund. Zvečer pa z Laro klepetava v pozne nočne ure o prijetnih in koristnih vsebinah – sicer dlje, kot bi si želela, a je vredno.

25. dan – 25. julij 2025, petek
Začela sem uživati oljčne liste trikrat na dan, saj je tale “prehlad” z bolečim grlom kar konkreten. Zdi se, da telo že prepoznava prihod “nazaj”, saj sem na to pot odšla izjemno izčrpana. Svojo termoregulacijo sem te dni čutila precej nihajoče, saj sem se vedno prepotila ob premiku od naše kabine iz šestega v deseto nadstropje, kar je zame res nenavadno. Grlo je že nekoliko manj boleče; sem pa že v fazi čiščenja.

26. dan – 26. julij 2025, sobota
Ob 7. uri po danskem času (8. uri po našem) sem že budna. Izkašljujem, zelo produktivno, čutim, kako je glava nasičena. Zasedem naše mesto v lanterni in odidem na sooooonce! Topleje je, česar se sedaj resnično veselim. Ob 12.30 prispemo v Hirtshals.

27. dan – 27. julij 2025, nedelja
Na poti se veliko dogaja. Preskočim zapise ponedeljka, torka in srede, ko vedno bolj ugotavljamo, da si želimo sonca in našega morja. Za nas, ki nam je morje ljubimec in sonce zdravilo, so telesa že po štirinajstih dneh začela hrepeneti po toploti, po sončnih žarkih, slani koži, lahkotnem skoku v morje – ne v ledene kocke – in tudi dolgih rokavov ne bi več potrebovali.

Med vožnjo se odvijajo razne teme skupinskih pogovorov, v dvojini pa tudi precej solo pogovorov. Neštetokrat zamenjamo možnosti, kdo gre domov prej in kako, kje ga odložimo – na vlak ali avtobus – saj želimo čim prej priti do našega cilja, ki ni Ljubljana, ampak nam najbližji otok Krk.

Zato smo s postankom v edinstveni Pragi pohiteli – direkt na Krk. Plaža za prvim ovinkom – jeee! Člani družine me prepričajo, da naredimo postanek v Ljubljani, saj nas tam pričakuje naša enoletna vižlica Astraia, ki žal ni mogla z nami, in nekaj drugih malenkosti. Ta postanek je bil zelo na mestu, kasneje pa sem na glas pritrdila in izrazila hvaležnost, da so znali umirjeno utemeljiti, zakaj je postanek potreben, da sem sprejela to možnost in idejo.

Še pet dni na Krku po Islandiji ne zahteva veliko besed. 😇 Vroče, slano, domače. 🩵 Sicer poleti običajno ne bi iskali oddiha na tako obljudenem mestu, a potovanja učijo hvaležnosti. Zmehčajo standarde. Pokažejo, kako dragocene so nekatere stvari, ki jih prej jemlješ za samoumevne. Telo se “v domačem” sprosti. 🐚