Potopis Islandije, 2. del: Med ognjem in ledom – v srce surove narave čarobne Islandije

8. dan – 8. julij 2025, torek
Ponoči dežuje, sredi noči grem na WC in postojim. Zazrem se v čudovito zarjo okrog 1 h oz. 2 h zjutraj. Zgodaj odidem do fjorda, tam spet »nekaj« uzrem – tjulna, ki ima svoj jutranji kopalni ritual, si predstavljam. V dokaj močnem vetru ob pečinah nadaljujem na vrh polotočka, vendar se obrnem ob vedno močnejših kapljah dežja. Kasneje ponovim podoben krog še z Laro, zadržujeva se pri ovci, ki obožuje cartanje. Lara se polni s to neverjetno izmenjavo skoraj eno uro. Iz vasi Gjogv v Eiði odidemo čez prelaz Slættaratindur do Saksuna, na poti pa ogled cerkvice, ko upam na sprehod do Tjørnuvíksstakkurja.
Prispemo v megli, hladu, zagledamo še slap, kliče nas spanec. Celo noč se zbujam.

9. dan – 9. julij 2025, sreda
Jutro je popolnoma megleno, zunaj le 10 °C. Prespali smo na parkirišču z lepim javnim WC-jem in toplo vodo. Pred zajtrkom se sprehodim do slapa, ki se izteka direktno v Atlantski ocean, obhodim čudovite pečine, ki se raztezajo pod vasico, poseljeno z le nekaj hiškami, veliko kokošk in dvema psoma, ki se kasneje družita z Gregom in Žanom Lukom. Psička border koli zelo vestno prinaša žogo. V »centru« vasice je lesena škatla z dobrotami, kjer lahko samopostrežno potešiš svoje okuse za nekaj deset danskih kron.
Odpeljemo do resnično mističnega predela otočka, odetega v še večjo meglo. Tam srečamo Francoze z jeepom in družino z napihljivim čolnom, ki se spuščajo kot palčki z idejo pluti po »jezeru«, ki je v resnici plimujoče morje, ki vztrajno priteka skozi sotesko. Dež, megla, mraz, mah vse naokrog, vonj po »mrtvi« zemlji in prihajajoča plima nas postavljajo v domišljijski svet škratov in palčkov. Lara gre naprej in jo ob vidnem stekanju morja v notranjost pozoveva k povratku, sicer se ne bi mogla vrniti. Vsaj po suhem ne. No, po mokrem pa z morjem priteka tudi mrtva velika žival, za katero nismo mogli najti ustrezne vrste.
Ob 18 h smo imeli trajekt za na Islandijo. Izhod in pogledi na počasi odhajajoče Ferske otoke so bili prelepi.

10. dan – 10. julij 2025, četrtek
Prazna luna in vesoljski dan – težek in hkrati lep.
Odidemo iz največjega mesta vzhodne Islandije, Egilsstadirja. Na poti občudujemo izjemen, pa tudi izredno visok slap Hengifoss (128 m), drugega najvišjega na vzhodni Islandiji. Dve uri hoje naokrog sta bila super izkoristek za rekreacijo in občutek hvaležnosti.
Zvečer prispemo »bogu za hrbet« v jedro Islandije, v popolno tišino. Potujemo v smeri Laugavallalaug Hot Spring – The Hot Spring Shower in Iceland.
Laugarvallalaug so ene izmed najlepših naravnih in pred množico skritih vročih toplic, odmaknjene od gneče. Če bi bile bolj dostopne, bi bile na prvem mestu kot top izbira naravnih toplic za vsakega popotnika. Avtodom parkiramo nekje na poti, 2 km stran od toplic, saj je cesta postajala za naše nizko vozilo neprimerna. 4×4 avto je za notranjost nujen.
Na splošno pa se naše razpoloženje kar spremeni. Čist zrak, toplejše ozračje kot na Ferskih in to nam vsem zelooo godi.

11. dan – 11. julij 2025, petek
Zjutraj seveda v toplice – jaz peš, Grega in Žan Luka s kolesom.
Srečam le enega popotnika s hudim 4×4, ki me je želel zapeljati do naravnega bazena, vendar mi jutranji sprehod v spokojnosti predstavlja nebesa. Kasneje izvem, da je moški Južnoafričan, iz Cape Towna, in si nadvse močno želi obiskati Slovenijo. Trenutno prihaja iz Norveške in sedaj potuje 14 dni po Islandiji.
Mnogo naravnih bezenčkov objema ta košček prekrasne, z mahom in mehko travico posejane zemlje in voda je krepko čez 40 °C. Sem imela kar izziv se spustiti v notranjost te vročine! K sreči vse naokrog teče tudi hladna voda in knajpanje je bilo čudovito. V ta bazenček teče voda kar v obliki slapu, res čarobno. Iz posnete profilne fotografije slapa je opaziti volka, lahko tudi leva. Mehko zemljo in mojo kožo je prijetno začel greti sonček.
Lara je cel dan prespala, saj jo muči nekakšen prehlad, boli grlo … Popoldan, ko se zbudi, bi se sprehajala, zato z Gregom najdeta lokacijo proti jezu, kamor se sredi ničesar odpravi peš. Tam naj bi se naše poti srečale, saj preostala posadka nadaljuje z avtodomom. Pri jezu in izjemno slabem signalu neskončne divjine ugotovimo, da Lare ni. Zakrožila je nazaj na isto mesto, kjer smo bili. Jao. Vnesla sta očitno neko čudno krožno pot, ki se je izkazala v dobro in prid Žanu Luki, saj je kar 1,5 h lahko vozil avtodom (vrtel volan v Gregovem naročju) po robustnih makadamskih poteh. In sedaj še nazaj. Na koncu pridem na svoj račun še jaz z ogledom in sprehodom skozi Hafrahvammar Canyon Car Park. Res prekrasen. 15 km dolg in 200 m globok.
Kar nekaj energije potrošim, da Gregu orišem smisel pomembnosti spanca in mirnega večera in ne ravno nasprotno – da po vsej tej vožnji sedaj dirkamo dalje do točke, ki je bila sicer v načrtu. Pomembna mi je večerna umiritev, zato, uspešna v osmišljanju, zaključimo z vožnjo ob 20 h.
Skoraj večni dan v tem obdobju te hitro lahko zavede v budnost, v stalno aktivnost.

12. dan – 12. julij 2025, sobota
Z Laro se ob 6 h zjutraj odpraviva v termalni bazenček. Pol urice namakanja naju je osvežilo, pomirilo, da sva bili cel dan kar nekako »zadeti«, skupaj z enournim sprehodom tja in nazaj.
Vrnemo se nazaj do izhodišča za v Ring, do Egillstaðirja, tankamo na gratis način – Grega se ne znajde z avtomatskimi tank postajami in tanka svoje gorivo na kartico prijazne gospe na drugi strani tank postaje 🙂. Je bilo prezakomplicirano reševanje pomešanih goriv in ga je kar počastila s 50 Eur.
V trgovini medtem z otrokoma dobesedno iščemo kako sladico, a vse je pakirano z žlt-imi E-ji, čemur res ne podležemo. Pozabimo pa na … vodo! Otroka se vrneta nazaj in nevede pritovorita 24 l nekakšne mineralne vode z okusom, seveda zavržeta račun in nato v akcijo – se vrneta v trgovino zamenjat. Ponosna sta 🙂. Je bilo na začetku malo pritoževanja, kajti računa nista imela, a uspeta! Na Islandiji se vse »DA« v miru, nad tem sem navdušena 🙏😇.
Pot s nadaljujemo v smeri proti Akureyri-ju, vmes pa edinstveni raznoliki postanki:

1. Hverir (ali Hverarönd) – »The fly lands« je geotermalno območje tik pod goro Námafjall, pogosto opisano kot »kot da bi stopil na drug planet«, nore barve, pa tudi močan vonj po gnilih jajcih 🙂.
   Poti so nas vodile med blatnimi vulkani, brbotajočimi blatnimi lonci z vodo med 80 in 100 °C, parnimi izpusti (fumarolami) in žveplenimi kristali. Zelo nezemeljski občutek in izjemne čudovite barve.
   Lara ima krizo z drsenjem navzdol pri vzponu, a jo uspešno prebrodi.
   
2. Reykjahlíð Hot Spring – Shower – tuš na prostem 🙂 stoji kar ob cesti, kjer si Lara umije celo glavo. Mimoidoči turški popotnik jo potrpežljivo čaka, saj si želi vročega tuša pred spanjem.
   Raziščemo še nekaj km naokrog za prenočišče in ogledamo še nekaj znamenitosti; Leirhnjúkur je tudi eno najbolj fascinantnih mest na Islandiji – prava luna na Zemlji. Leži zelo blizu kraterja Víti in Krafla, kjer se peljemo. Ogromna elektrarna, povsod se kadi, naokrog sama termalna voda v potokih, čez hribe speljane cevi in na vrhu jezero, nebeško modre barve.
   Spimo nazadnje kar ob tušu.
   

13. dan – 13. julij 2025, nedelja
Danes se srečamo z našo drago prijateljico Talo, ki se je pred slabim letom preselila na tale islandski otok in se čez kak teden poroči. Prav to oznanilo nas je pred pol leta nagovorilo k združitvi prisotnosti svetega poročnega dogodka in našega potovanja.
Zjutraj prekrasen vzhod okrog 3 h zjutraj, ob 5 h se že popotnica iz sosednjega avtomobila tušira na »našem« zunanjem tušu. Moji lasje so čez nekaj časa tudi sveži, mehki in umiti. Bosonoga se sprehodim po mehkih tleh, raztegnem, Lara pa odkvihta 🙂. Za zajtrk se pogostimo z brokolijem, avokadom, popečenimi brezglutenskimi bombetkami in rdečim zeljem. Mljask je pripraviti takšno hrano in jo zaužiti spokojno v naravi na točno takšnem mestu, kjer ti poje srce.

Pot naprej, ob cesti pa dobesedno nametana strjena lava. Občudujemo naravo, te nore barve, ki se kar množijo z obiskom:

1. Blue Lake (Myvatn Nature Baths / Jarðböðin við Mývatn) je naravni geotermalni bazen blizu geotermalne elektrarne Bjarnarflag. Barva vode je mlečno modra zaradi silicijevih mineralov, temperatura med 35 in 40 °C. Ob tem jezeru Myvatn so bogovi v svoji igri zemeljskih sil že skoraj malo pretiravali; vulkančki, vulkani, labirinti, lave, brbotajoče blato, vroča mlečno-turkizna jezera, kadeče fumarole, žvižgajoči dim. Oh, koliko vsega. Sprehajamo se po ostrih robovih kraterjev, med še vedno toplo lavo in med prekrasnimi barvami po poljih, pod katerimi zemlja še vedno kuha svoje vroče sokove.
   
2. Grjótagjá Cave je jama z vročim izvirom, znana iz serije Game of Thrones (Jon Snow & Ygritte). Majhna votlina z neverjetno turkizno vodo 50 °C in več! Prevroče za kopanje, pa tudi možno ni. Je bil pa krasen moj samotni bosonogi pohod po vulkanskem črnem pesku med strjeno lavo. Pri jami je »počila zemlja«. Ozračje je spet toplejše, za v kratke majice. Odločimo se za pohod na ogromen vulkanski krater Hverfell (t. i. tufni krater brez lave), ki je nastal ob eksploziji pare in plinov pred približno 2.500 leti. Je skoraj popoln simetričen krožni stožec iz črnega vulkanskega peska in pepela, približno 1 km premera in 140 m globine.
   
3. Imeli smo namen tudi v Stóragjá – skriti termalni izvir v jami, kjer je voda sicer preveč stoječa za kopanje, pa je navigacija kazala res nedosegljivo mesto… nekje pod zemljo?
   
4. Slap blizu Akureyri je slap Godafoss, imenovan kot slap bogov, in je eden najbolj spektakularnih slapov na Islandiji, zelo širok in mogočen.
   Pri naši Tali pa klepet in druženje, Žan Luka in Tristan z Gregom kmalu odideta seveda na nogomet. Zvečer pa še dišeč botanični vrt in sprehod v mesto. Spimo nad Akureyijem na smučišču z čudovitim razgledom Hlíðarfjall, ki je zimsko smučišče s pogledom na ledenik z ostanki belih snežnih krp.
   

14. dan – 14. julij 2025, ponedeljek
Zjutraj se sprehodim od smučišča v dolino, »uštopam« Grega 🙂 z avtodomom, ko se vsi ostali sopotniki prebudijo. Nato znova obisk trgovine Kronan, da si Žan Luka privošči že od včeraj obljubljeni krompirjev čips, kar sodi med redke, a močne želje. Sledi še nakup pitne vode, goriva in vode za v tank avtomobila; tako smo poskrbeli za nekajdnevno avtonomijo. Poleg tega, da nam hladilnik spet ne dela, nam pušča voda iz zunanjega tuša. Mene ne preseneti nič več, preživetveno iznajdljivost imam očitno v krvi, v smislu popolne mirnosti. Grega in Žan Luka odprtino oskrbita nekako provizorično.
Na poti na severni polotok mimo Varmahlíð-a in v bližini Skagafjörður-ja nam začnejo vedno močneje škripati zadnji diski, vsaj tako je bilo slišati, in v duhu morebitnih zapletov že razmišljamo o servisu – kje ga sploh najti. K sreči »cviljenje« kmalu preneha in je kazalo, da bo vse ok.
Na poti v toplice Grettislaug & Jarlslaug se družimo z mimoidočimi tropi konj, jih hranimo, božamo, Žan Luka noro uživa. Tudi Lara se mu pridruži, zelo sveže je. Po zemljevidu ugotovimo, da je Grenlandija dokaj blizu, bližje kot Ferski otoki. Spustimo se do skoraj konca sveta, kjer nas pogrejeta zgodovinska kamnita bazena ob morju z mitologijo in vikingško legendo s pogledom na čudovit fjord in otok Drangey. Kakšen miiiir. V bazena priteka voda s 65 °C, vendar jo lastnik »Boziček« z dooolgo brado vztrajno meša s hladno, da v enem bazenu vzdržuje nekaj čez 40 °C, v drugem pa okrog 35 °C.
Srečamo celo prve Slovence na naši poti – Breziško babico z vnuki. V zalivu je tudi mali brezvetrni zalivček s turkizno vodo, ki nas nagovarja k oceanskemu hlajenju med namakanjem v vročih vrelcih. A pogled vara. Že res, da je hladno, a dno kot živo blato, ugotovi Žan Luka. Pogumno se skopa v 11 °C, tudi sama večkrat menjam vroče–hladno.
Zvečer že nadaljujemo pot proti naravnim toplicam Fosslaug in k slapu Reykjafoss. Vmes si pri lepo obsijani beli cerkvici ogledamo še z zemljo prekrite hiške, ko so povezane skupaj prav tako z zemljo, kot bi se v vrtcu držale skupaj za »nevidne« rokice. Ugotavljamo, kako dobra izolacija mora biti.
Prespimo v bližini slapa in si ogledamo še krasen film na Netflixu, The Life List. Močno sporočilen.