Oman – med mirnostjo in ognjem, 2. del

16. 2. 2026 – ponedeljek

Puščava.

Zjutraj ob 7.30 odrineva proti Wahiba Sands. Ko prispeva do prvega mesteca ob robu puščave, nikakor ne izgubljava časa in kar naravnost zapeljeva med sipine. Zgodnje jutro je, okoli naju pa ni bilo skoraj nikogar. Samo midve, najin 4×4, malo poguma in ravno prav adrenalina. 😉

Nekaj časa se brezskrbno voziva po pesku, potem pa se vseeno obrneva. Če sem čisto iskrena, nisem želela preverjati, kako je videti reševanje zakopanega avtomobila sredi puščave. 😅

Ravno takrat je mimo naju dobesedno priletel domačin. Po sipinah je vozil s hitrostjo, za katero bi prisegla, da je bila blizu 100 km/h. Na zadnjih sedežih ima precej blede turiste, ki jih, kot nama pove – rešuje, ker so svoj avto zakopali v pesek. No, evo… Ne vem, ali je bilo to opozorilo vesolja ali samo odlična reklama za njegove storitve. Torej, najina reakcija na pravkaršnjo informacijo je obrat do enega izmed puščavskih kampov, kjer najameva voznika za enourno vožnjo po sipinah, ki vključuje še krajše jahanje kamel. Za vse skupaj sva odšteli 54 omanskih rialov.

Po koncu vožnje pa sva se samo spogledali in ugotovili, da izleta pravzaprav sploh ne bi potrebovali. Z najinim avtom sva bili tudi sami povsem sposobni raziskovati puščavo in najti čudovite poti. Očitno sva morali to izkušnjo doživeti, da sva dobili še malo več samozavesti. Jahanje kamel pa je bilo vseeno lepo doživetje. Lara je na kameli sedela prvič, jaz pa sem se ob tem spomnila na tri dni, ki sem jih pred več desetletji preživela s kamelami v indijski puščavi pri Jodhpurju.

Po tej dogodivščini sva si premislili glede prenočevanja med sipinami. Namesto tega se odločiva, da se za približno uro vožnje vrneva nazaj do najinega božanskega Wadi Bani Khalid. Včeraj sva ga namreč doživeli prehitro in zdelo se nama je, kot da mu dolgujeva še nekaj časa.

Tokrat je bilo obiskovalcev precej več, a vseeno najdeva svoj miren kotiček med skalami. Sonce, turkizna voda in nekaj ur popolnega odklopa z občutkom, ko ne potrebuješ prav ničesar. Samo sediš, opazuješ in si misliš “to je to”.

Mimogrede sva ugotovili še nekaj zanimivega. Do tega dne sva bencin natočili dvakrat – vsakič približno od polovice tanka do polnega – in za to odšteli med 17 in 20 evri. Glede na to, da je Oman ena največjih naftnih držav v regiji, naju nizka cena pravzaprav niti ni presenetila, pač pa osvobajajoč in lahkoten občutek.

Dan se je počasi umiril. Midve pa tudi, ob količini različnih vtisov v enem samem dnevu – malo ceste, malo puščave, malo vode. Počasi, vsak dan sproti, jih s tem pisanjem zlagam na pravo mesto.

Prespiva približno uro vožnje naprej v kraju Ibra, v hotelu Al Mustaqbal Hotel Apartment.

17.2.2026 – torek

Dovolj zgodaj se odpraviva proti gorovju Eastern Al Hajar do Birkat Al Mauz in po gorski cesti do planote Jebel Al Akhdar. Že samo ime Akhdar pomeni zelen, zaradi bujne vegetacije na skrajno suhem območju. Pogosto je imenovana Green Mountain — Zelena gora, znana po svojih edinstvenih naravnih in kulturnih značilnostih. Nahaja se okoli 2000 m nad morjem in je zaradi svoje lege in podnebja popolnoma drugačna od okoliških puščavnih nižin. Peljeva se mimo check-point, kjer policija preveri ustreznost avtomobila, ki mora biti 4×4, zaradi strme ceste. V bližini čudovitega razgleda na Saiq Plateau in točki Diana’s Viewpoint se sprehodiva skozi Al Aqor village, eno izmed 60 vasic in 300 vadijev tega področja.

Ljudje so tukaj že stoletja razvili posebne tradicionalne kmetijske tehnike, ki jih ne najdemo povsod v regiji. Terasasto kmetijstvo, kjer so strma pobočja razdeljena v stopničaste terase, kjer lokalni kmetje gojijo številne kulture, kot so granatna jabolka, marelice, breskve, orehi in vinska trta.
Falaj je namakalni sistem, ki ga tukaj resnično doživljava. Gre za starodavne kamnite kanale, ki prenašajo vodo iz izvirov po gravitaciji do polj in naselij. Ta sistem omogoča urejeno rabo dragocene vode.

V tem predelu se odvija proizvodnja rož. Eden najbolj znanih produktov je damaskova roža, ki v sezoni, predvsem pomladi, cveti povsod in se uporablja za pridelavo rožne vode, ki pa je tradicionalna omanska dobrina.
Poleg sadja tukaj gojijo tudi zelenjavo, oljke in aromatične rastline, tradicionalno pa vzgajajo koze in druge domače živali, katerih gnoj bogati tla na terasah.

Pokrajina mi je vzbudila občutek miru in umirjenosti, naselja so zračna, poti med terasami in drevesi pa dajejo občutek povezanosti z naravo in življenjem, ki se odvija počasi, v ritmu letnih časov kmetovanja.

Na klopici v vasici med terasami malo zadremava na sončku, zrak je izjemno čist in boža naju prijetnih 12-14 stopinj.

Po počitku se vrneva v dolino in nadaljujeva vožnjo proti Nizwi – nekdanji starodavni prelomnici Omana.

Razmišljava in odločava se – ali najprej na kratko hotel in plavanje – nato pa proti sončnemu zahodu v mesto ali raje obratno. Pot do Nizwe nama vzame skoraj 1 h, zato greva kar direkt do utrdbe Nizwa Fort iz katere je prekrasen razgled na okolico. Mogočna zgradba, vredna ogleda.

V Nizwi obvezno nakupiva datlje in začimbe, obiščeva tradicionalno tržnico Nizwa Souq, handicraft @ tourist suq. Za konec pa poiščeva še falafle in zelenjavne zvitke, ki jih pojeva na kamniti klopici s pogledom na mimoidoče. Čudovit utrip, objame naju domačnost, njihovo sprejemanje.

Zvečer prispeva v Falaj Daris Hotel, kjer si pred spanjem privoščiva še osvežujoč skok v bazen. Po vseh današnjih dogodivščinah nama to resnično sede.

Končno si vzamem tudi čas in Primožu pošljem besedilo pesmi za uglasbitev. To je prav posebna pesem – o Življenju. Morda ni naključje, da je nastala prav tukaj, sredi potovanja, kjer človek vsak dan znova ugotavlja, kako malo v resnici potrebuje za občutek polnosti. Če bo Primož tako pretočen kot jaz, bo pesem zaživela ob mojem prihajajočem 50. rojstnem dnevu. ⚘️

Življenje …
Postaja tišje.
In globlje.
In srce počasi razume,
kar besede ne znajo.

Življenje …
postaja tišje, globlje,
z golo resnico v dlani.
Srce je moj dom,
in tišina me brani.

Življenje …
učiš me stati v vprašanju,
ko odgovor še spi.
Ljubiti to, kar ni jasno,
dokler počasi zori.
Vadim gledati širšo sliko –
sebe in sveta.

Tukaj sem,
v dihu hvaležnosti.
Z odprtim srcem
povezana z vsem, kar sem.
Naj hrepenenja
pokažejo pot naprej.

Kar ni razloženo,
naj sveto ostane.
Vsaka razpoka
je pot – ne rana.

Učimo se biti
prisotno bitje.
Dan za dnem živeti vprašanja …
Odgovori pridejo,
ko zanje dozorimo.

Tukaj sem,
v dihu hvaležnosti.
Z odprtim srcem
povezana z vsem, kar sem.
Naj hrepenenja
pokažejo pot naprej.

Hvala družini,
za sprejemanje in glas.
Za roke, ki me držijo,
ko izgubim svoj korak.

Hvala prijateljem,
za smeh in za molk.
Da stojite ob meni,
ko se čas ustavi okrog.

V svetosti diha …
v krogu ljudi…
sem nit v tkanini,
ki nas skupaj drži.

Čutim vas ob sebi,
ko pred mesecem postavim krog.
Vaša bližina mehko me drži.
Ko ne vodim več –
ampak dovolim.

Z zaupanjem.
S hvaležnostjo.
Za srečanje v prisotnosti.

Zaupam krogu,
ki drži ta čas.

Tukaj sem …
v dihu hvaležnosti …
z odprtim srcem …
povezana z vsem, kar sem …
Naj hrepenenja
pokažejo pot naprej.

Hvala, ker ste tu.
Hvala, Življenje,
za ta trenutek zdaj.
AMEN.

18.2.2026 – sreda

Zjutraj še zaplavava, obiščeva fitnes, ujameva nekaj sončka in se odločiva za nekoliko poznejši odhod iz hotela. Okoli desetih pa skočiva v najin 4×4, dalje proti Bahli in Al Hamri.

Nekje na poti si ogledava še mogočno trdnjavo Bahla Fort, nato pa nadaljujeva po dolini do starega dela Al Hamre, znanega po tradicionalnih hišah iz blata in slame. Številne stavbe danes že propadajo, nekatere pa še vedno pričajo o načinu življenja, ki je tukaj obstajal več stoletij. Pa še vedno živijo tukaj.

Sprehodiva se skozi čudovit nasad datljevih palm in ob tradicionalnem namakalnem sistemu falaj. Voda mirno teče po ozkih kanalih, okoli naju palme, senca in skoraj popolna tišina. Takšen mir sem občutila vse do kosti, da bi ga najraje nalila v steklenico in odnesla domov. Podobno kot njihova parfumska oljčka 😇.

Razgled na dolino nato doživiva še iz približno deset kilometrov oddaljene gorske vasice Misfat Al Abriyeen. Avto sva pustili kar pred vasjo in se sprehodili po ozkih potkah, mnogoterih stopnicah in kanalih namakalnega sistema med starimi kamnitimi in glinenimi hišami.

Prav tukaj se je začel tisti del dneva, ki nama je bil najljubši – ko ne slediva več nobeni označeni poti, ampak preprosto svoji radovednosti. Hodiva ob falaju, med palmami in terasastimi vrtovi ter na koncu prideva celo do bližnjega kanjona oziroma wadija. Misfat že najmanj dva tisoč let temelji na sistemu falaj, ki z vodo oskrbuje nasade in terasasta polja.

Nadaljujeva vožnjo po dolini, nato pa naju radovednost z najinim štirikolesnim pogonom zvabi spet v en Wadi – Wadi Nakhr. Ob poti od deklice kupiva majhen obesek v obliki ovčke, ki je eden tistih drobnih spominkov, ki imajo na koncu večjo vrednost kot vse stvari iz velikih trgovin.

Ko se zapeljeva globlje v kanjon in že nekaj časa ne srečava nikogar, se mi je adrenalin počasi začnel dvigovati. Iščeva kakšen tolmunček, predvsem pa preverjava, kam naju bo pripeljala prašna cesta. Wadi Nakhr je del območja pod Jebel Shamsom in je povezan z globokim sistemom sotesk Wadi Ghul, ki ga pogosto imenujejo tudi Veliki kanjon Omana oziroma Arabije.

Ker se dan že počasi poslavlja, se vendarle obrneva in začneva vzpenjati po divji oranžni prašni cesti proti razgledni točki nad kanjonom. Pot je bila precej samotna, razgibana in na trenutke takšna, da sva bili zelo hvaležni za štirikolesni pogon.

Še preden prideva do vrha, pa naju ustavi sončni zahod. Bil je takšen, da sva skoraj pozabili, kam sva bili sploh namenjeni 😇. Cesta odeta v oranžne odzenke, podobno prah in sonce, ki je izginjalo za robom pokrajine. Ko s poklonom čudesom narave lahko le obmolkneš.

The Grand Canyon of Arabia.

Potovanja doživljam tako, da je že sama pot najlepša razgledna točka. Seveda se tem občutkom pridružujejo tudi mnogotera druga.

Dan zaključiva v prenočišču, za katero odštejeva kar 75 evrov, vendar je bilo, milo rečeno, precej slabo. To je bila ena tistih nastanitev, pri katerih si ob prihodu najprej rečeš: »Saj bo samo za eno noč.« Potem pa to isto misel še nekajkrat ponoviš, da ji začneš verjeti. 😅

19.2.2026 – četrtek


Zjutraj se odpraviva proti Jebel Shamsu, najvišji gori v Omanu (3009 m), ki ji pravijo tudi Mountain of the Sun – Gora sonca. Kljub temu da sva v Arabiji, naju pričaka le okoli 13 °C. Po vseh vročih dneh nama ta svežina prav prija.

Odpraviva se na znameniti Balcony Walk, približno triurni pohod s postanki. Pot ves čas poteka visoko nad ogromnim kanjonom, razgledi pa so naravnost osupljivi. Na trenutke imaš občutek, da hodiš po robu sveta.

Na poti srečava simpatično slovensko družino. Vedno se nama zdi zabavno, kako se Slovenci najdemo tudi tam, kjer jih najmanj pričakuješ, pa kljub temu … v gorah :).

Med pohodom sproti nabirava še nekaj suhega lesa. Zjutraj sva bili namreč prepričani, da bova zvečer prespali nekje v gorah in si zakurili ogenj.

Po pohodu se spustiva nazaj proti Al Hamri. Po slabo prespani noči sem bila že pošteno utrujena in želela sem si samo malo počitka. Zato se odpraviva nazaj v Wadi Nakhr, z mislijo, da bova tam preživeli mirno popoldne.

Ampak …😊 kmalu me spet premami radovednost. Zapeljeva se po strugi, večkrat prečkava vodo, raziskujeva vsak ovinek in iščeva, kam naju bo pripeljala naslednja pot. Utrujenost v trenutku izgine, adrenalin pa ponovno naredi svoje. Vmes se še okopava v kristalno čisti vodi in nadaljujeva vse do čudovite gorske vasice Bilad Sayt, do katere vodi ena najlepših terenskih cest v Omanu.

Ko se začne večeriti, poiščeva miren plato nad vasjo.

Iz lesa, ki sva ga nabrali že dopoldne, zakuriva ogenj. Tokrat nama ga uspe zanetiti kar s kresilom. Sediva ob plamenih, se malo zmasirava, opazujeva zvezdnato nebo in poslušava popolno tišino. Nobenega avtomobila, nobenih ljudi, samo še dva sosednja avtomobila s šotorom na strehi.

Tisto noč prespiva kar v avtu na platoju nad vasjo.

In prav ta večer mi je ostal posebej v spominu, saj sem naredila nekaj, česar me je bilo dolgo strah. Prespati sama nekje sredi divjine, daleč od ljudi. Sicer sva bili z Laro skupaj, a vseeno to pomeni, da je bil z mano moj otrok 🙃.

20. 2. 2026 – petek


Zjutraj se najprej sprehodiva po vasici Bilad Sayt. Že zgodaj je vse mirno. Hodiva med ozkimi potkami in tradicionalnim namakalnim sistemom falaj, ki že stoletja prinaša življenje na te terasaste vrtove. Ob poti raste riž, solata, grah in druga zelenjava. Težko si predstavljaš, da lahko sredi gora nastane tako zelena oaza.

Kot že tolikokrat na tem potovanju naju pot spet odnese malo po svoje. Brez načrta zavijeva na neznano stezico, raziskujeva okolico, nato pa se vendarle obrneva in nadaljujeva proti naslednjemu cilju.

Danes je na vrsti Snake Canyon, eden najbolj adrenalinskih kanjonov v Omanu. Že sama vožnja je pravo doživetje, saj vodi po divji gorski cesti skozi območje Wadi Bani Awf, severno od Bilad Sayta. Ovinki, prepadi in razgledi poskrbijo, da tudi vožnja postane del avanture.

Lara ponoči skoraj ni spala. Zeblo jo je, poleg tega pa jo zaradi borelije utrujenost še vedno precej spremlja. Zato se odločiva, da bo Snake Canyon za kakšen drug obisk.

Jaz se medtem okopam v bližnjem tolmunčku, nato pa se obe še malo pogrejeva na soncu. Tako se peljeva mimo Little Snake Canyona proti mestu Rustaq, kjer si ogledava znamenito utrdbo, a le od zunaj. Ravno v času najinega obiska jo obnavljajo, zato je zaprta za obiskovalce.

Svoje pa naredi tudi ramadan. Čez dan je večina znamenitosti in številnih lokalov zaprtih.

Približno dvajset minut iz Rustaqa najdeva prijeten hotel v kraju Al Awabi, za katerega odštejeva le 33 evrov. Spet sva se “pasli” v Lulu Hypermarketu in kupili slastno kosilce.

Po kopanju v bazenu in počitku se proti večeru vseeno še enkrat odpeljeva v mesto in poskusiva obiskati nekaj znamenitosti, a nama tudi tokrat ni usojeno. Očitno je bil ta dan namenjen predvsem temu, da se malo ustaviva.

Ker sva edini gostji v hotelu, nama prijazen fant iz Bangladeša posveča skoraj vso svojo pozornost. Ves čas sprašuje, ali kaj potrebujeva, in poskrbi, da se počutiva res dobrodošli. Prav takšna srečanja z ljudmi pogosto ostanejo v spominu še dlje kot največje znamenitosti.

21.2.2026 – sobota

Zjutraj odrineva do Wadi Hoqain, v naravno sotesko z več bazeni, s toplo žvepleno vodo in zelenjem. Popolnoma sami se znajdeva spet v nasadu datljevih palm in čudovitih skalnih formacij. Navigacija naju pelje v neznano, še sami ne veva kam, popolnoma se ji je zmešalo. Zato na poti nagovorim domačina z mopedom “wadi” in me prijazno v arabščini usmeri na pot, kjer je potrebno spet vklopiti 4×4. In sva šli – do konca poti kake 2 km … Po parkiranju se raziskovanje nadaljuje s prisluhom, če poleg ptičev slišiva tudi vodo. Zelo prefinjeno sva hodili za zvokom “tam nekje”, ki je postajal vse bolj oster in jasen, ko prideva do bele, mlečne vode, ki izvira oz podzemlja. Nisva prepričani, če bi se skopali, saj je bila voda reees žveplena, in nikogar naokrog. Kakšno slabo uro se sprehajava ob tem mini kanjonu in skoraj ob avtu nadaljujeva v drugo smer, kjer srečava nekaj japonskih turistov v vodi :).

Nadaljujeva kako dobro uro do Nakhal vasice, z veliko bazenčki in najlepšo trdnjavo! Kar v avtu zamenjava toaleto za v čudovito trdnjavo. Na poti poslušava podkast o pasjem iskanju izgubljenih živali in ljudi in že vidiva Astraio, kako bi bila dobra v tem. Malo sva že lačni in z veseljem pričakujeva moooorje, po dolgem času. Seveda je plaža “njihova”, daleč od naše Hrvaške, a sva zadovoljni. Skoraj ob zahodu potujeva do rezerviranega hotela, kjer ujameva večerjo. Sicer sva imeli namen v LuLu po res dobre mange, a sva se prepustili presenetiti dobrotam v 5. nadstropju hotela v mestu Seeb, Al Hail Waves Hotel Managed By Centara. Nato še, v trgovini zraven hotela, nakupiva veliko količino datljeve paste za domov.

22. 2. 2026 – nedelja

Zjutraj v hotelu, pred tem se sprehod ob obali po plaži, nato se na hitro zaradi logistike odločiva, da spiva še eno noč tukaj. Dan je še dolg. Najprej zavijeva v najin Lu Lu po mange, trio humusa, z očmi pa poloviva vse “slatkiše”, ki jih premore trgovina kot za en mali Mercator pri nas 🙃. Počakava še na kuhan riž, tortilije in z dobrotami odrineva na lov za bolj belimi, peščenimi plažami, predvsem kjer bi se dalo kaj plavat. In kdor išče, ta najde. Sprva se nama zdi, da morda ne bi smele biti tu, a očitno je vse ok, saj v resort zapeljeva “skozi” dvignjeno zapornico in se sprehodiva peš do prečudovitega, mirnega zaliva, kjer valove ublažijo okolne skale. Srce nama zaigra, na plaži, pod palmami, pa sva poleg redkih obiskovalcev resorta, skoraj sami. Ob sončnem zahodu odideva iz te prečudovite JUMEIRAH MUSCAT BAY.

23. 2. 2026 – ponedeljek

Zjutraj se odpraviva na otočje Ad Dimaniyyat, naravni rezervat, ki je od leta 1996 zaščiteno območje Omana (arabsko: Juzur Ad Dimaniyyat). Leži približno 18 kilometrov od obale med mestoma Barka in Al Seeb, nedaleč od Muscata, sestavlja pa ga devet majhnih, nenaseljenih otokov, obdanih s krasnim turkiznim morjem.

Ker na otokih gnezdijo nekatere vrste morskih ptic, so določeni deli sezonsko zaprti za obiskovalce. Pod gladino pa se skriva pravi podvodni raj – nešteto pisanih tropskih ribic, zelene želve in karete. Tudi midve sva imeli srečo, da sva jih lahko opazovali med plavanjem. Izlet je bil sicer zelo prijeten, vendar v resnici za naju z Laro nepotreben. Po občutkih (nehote) se ni mogel primerjati z nepozabnimi doživetji med divjimi delfini, kamor se skoraj vsako leto vračamo novembra ali decembra.

Po vrnitvi sva na hitro rezervirali apartma v vasici Qantab, oddaljeni le kakšnih pet minut vožnje. Še prej pa seveda ustaviva kar v najinem LuLu-ju, kjer si privoščiva okusno kosilo. Pikanten riž z zelenjavo, tanki rezanci, božanska okra v omaki, tri različne vrste humusa in svež koriander …Mmmm, preprosto, okusno in ravno prav začinjeno.

V Qantab prispeva še podnevi, ravno pravi čas za popoldansko kopanje na čudoviti peščeni plaži. Ko se sonce začne spuščati, se povzpneva še na hribček nad najino hiško. Pod nama se razprostira zaliv, v katerem ribiči že odhajajo na nočni ribolov. Eden za drugim se prižigajo drobni lampijončki na čolnih in kmalu jih je po morju raztresenih na desetine. Sediva v tišini, opazujeva utripajoče lučke in prebujanje večera v noč.

24.2.2026 – torek


Zadnje jutro si podariva nekaj, česar si na potovanjih pogosto ne vzameva dovolj – počasnost.

Odpraviva se v Qantab, od tam pa peš proti Natural Archu. Za konec najinega potovanja si namenoma izbereva prav ta kraj. Po vseh puščavah, kanjonih, gorskih cestah in adrenalinskih dogodivščinah nama je za zaključek najbolj prijala mehka, ženstvena, čuteča energija.

Ustvariva si mali ritual, tiho slovo in zahvala od Omana.

Pred odhodom sem imela na seznamu še Wadi Al Kabir Hiking Trail, ki sem si ga res želela prehoditi. Tokrat je ostal neuresničena želja. In prav vesela sem, da je tako. Vsako potovanje potrebuje kakšen kotiček, ki ostane neodkrit. Dober razlog, da se nekoč vrneš.

Potem se brez posebnega načrta še malo zapeljeva ob obali. Mimogrede si ogledava Wadi Aday, nadaljujeva proti odmaknjenemu Yiti Beachu, se za nekaj minut ustaviva še na Sultana Beachu, nato pa pot nadaljujeva proti Sifah Beachu in Jebel Sifahu, kjer na kratko pokukava še do glamping kampa ob morju.

Nikamor se nama več ne mudi. Ustavljava se tam, kjer nama je lepo. Še zadnjič vpijava vonj morja, barve Omana in občutek svobode, ki nama ga je ta dežela podarila. Kljub temu da so po dveh dneh najine vrnitve zaprli vsa letališča zaradi vojnega stanja.

Najlepše pri vsem pa je bilo spoznanje, da sva ves ta čas sledili predvsem sebi. Ne turističnim seznamom, ampak občutku in z nekaj napotki prijatelja, ki je že prepotoval te dežele. Tudi Oman je zame zato mnogo več kot le še ena obiskana država. Postal je pravcato doživetje in čudovito večplastno popotovanje s hčerko.

Čez dan sva vse že lepo spakirali. Avto sva parkirali lepo v senčki na mirnem mestu ob morju in si kar na prostem uredili improvizirano pakirnico.
Let sva imeli ponoči ob 2.30, ob 23 h pa sva morali vrniti najinega zvestega štirikolesnega sopotnika, ki naju je brez težav popeljal od peščenih sipin do visokih gora, skozi wadije, po makadamu in čez številne vodne prehode.

Najina kovčka pa sta skoraj pokala po šivih. Vanju sva morali čim bolj premišljeno zložiti vse, kar sva želeli odnesti domov. Datljevo pasto, sveže datlje, dišeče začimbe, nekaj dobrot iz najinega priljubljenega Lulu-ja in še marsikatero malenkost, ki naju bo doma vsakič znova spomnila na Oman. Pa tudi najine najdražje.

Ko sva oddali kovčka in se odpravili proti izhodu za vkrcanje, sva vedeli, da domov ne nosiva le polnih kovčkov, pač pa tudi polno srce.

Oman naju ni očaral z razkošjem ali bleščečimi znamenitostmi. Očaral naju je s svojo pristnostjo, neverjetno raznoliko naravo, varnostjo, prijaznimi ljudmi in občutkom miru, ki ga je težko opisati z besedami.

To več kot očitno ni bilo potovanje, na katerem bi hoteli videti čim več, ampak Doživeti.

Preberite še druge članke