Oman je država, kjer se energija ne vsiljuje, temveč te nežno objame.
Tako je objel tudi naju. V ozračju in med ljudmi je bilo čutiti dostojanstvo, umirjenost in spoštovanje. Vljudnost, mirnost, nevsiljivost.
Ljudje so ponosni na svojo kulturo, vsaj tako je bilo čutiti. Beseda »karam« pomeni gostoljubje, ki tukaj ni le turistična fraza. Deležni sva bili čajčka na plaži, vodenja do prostorov, ki sva jih iskali, in pogostitve prodajalcev v večji trgovini (kot npr. v kakšnem našem večjem trgovskem centru).
Verjamem, da so naju Omanci dojemali še nekoliko drugače, saj sva naokrog potovali dve ženski, mama in hči, in bili tudi zato zelo občudovani.
Vonj kadila in tradicionalnih olj, ki se mehko vije za moškimi in ženskami. Mmmmm 😇😇
Vonj, ki je naju z Laro nagovoril tako močno, da sva se podali na lov za njihovimi dišečimi olji 😍, kot bi želeli delček te pokrajine odnesti s seboj. Inn … zagotovo … sva ga tudi odnesli 😇
Potovanje v eno najvarnejših držav Bližnjega vzhoda se je sestavljalo na nenavaden način.
Tik pred mojim rojstnim dnem se je izkristaliziralo, da potujeva sami.
Skoraj 2.000 kilometrov z najinim 4×4 pogoncem čez gore, puščavo in obale. Bilo je divje in hkrati mirno, igrivo in globoko.
Prav to – igrivost in doživetja z vsakdanjimi izzivi – pa so najboljši poligon za rast.
Sama s hčerko po gorskih serpentinah in puščavskih poteh.
Oman me je učil iste lekcije, ki se je zadnje leto učim doma …
»Predaje.«
»Naj.«
Naj gredo stvari po svoje.
Naj ljudje ravnajo drugače, kot bi jaz želela.
Naj ne nadzorujem vsakega koraka.
Z Laro čutim, kako najin odnos »odrašča«.
Oddaljuje se … in hkrati poglablja.
Včasih bi trenutek razložila, ga usmerila, ga oblikovala.
Zdaj vadim: »NAJ«.
NAJ gre po svoje.
NAJ jaz ostanem prisotna.
Za mano je močno leto. Poslovno. Osebno.
Uf, veliko sprememb. Veliko tišine med odločitvami in novimi koraki v neznano.
Življenje me je ustavljalo in šepetalo:
»Predaja.«
In tako sva tudi simbolno kakšen večer zakurili ogenj s kresilom in vato ter suhimi vejami, ki sva jih nabrali na poti. Tudi učenje preživetja v naravi je krasna izkušnja v praksi. Pričara lepoto in vliva pogum 😇🙏
Kot bi z ognjem pozdravili novo poglavje.
Leto ognjenega konja, o katerem se veliko govori in piše. Midve sva to še dodatno simbolizirali ⚘️⚘️
Divje, Živo in Srčno.
Hvala, Lara, za to najino izkušnjo.
Hvala, Življenje. 🙏
Nadaljujem s celotnim potopisom – za vse, ki radi berete podrobnosti (tudi) med vrsticami.
Uživajte v fotografijah ujetih trenutkov.
Oman je država, kjer je čutiti precej umirjeno, dostojanstveno energijo.
Človek ne čuti napetosti ali agresije, tudi v smislu agresivnega »nategovanja turistov«.
Omanci so zelo vljudni, spoštljivi, mirni in nevsiljivi ter ne pritiskajo »nate« kot v nekaterih drugih državah. Ponosni so na svojo kulturo in so izjemno gostoljubni.
»Karam« pomeni gostoljubje in zanje je to videti resnično pomembna vrednota. To ni samo turistična maska, pa čeprav sva z Laro na trenutke pomislili, da ima marsikdo »za tem« druge ideje.
Oman ohranja močno tradicijo plemenske kulture in časti, kjer ima ugled družine izjemen pomen. Prav zato se ljudje tam vedejo zelo spoštljivo in dostojanstveno. Tudi midve sva to občutili – kot mama in hči, dve čudoviti popotnici, sva bili deležni veliko pozornosti, spoštovanja in občudovanja.
A niso bili samo občutki tisti, ki so naju prevzeli. Povsod so naju spremljale tudi čudovite vonjave, ki se nežno vijejo za moškimi in ženskami. Ta dišeča sled je vzbudila najino radovednost in kmalu sva se podali na pravo malo raziskovanje ter lov za njihovimi tradicionalnimi dišečimi olji.
Oman je absolutna monarhija in politično stabilna država brez večjih notranjih konfliktov. Družba deluje mirno in umirjeno, čeprav je prisoten precejšen državni nadzor. Na čelu države stoji sultan. Trenutni vladar je Haitham bin Tariq, pred njim pa je dolga leta vladal Qaboos bin Said, ki je državo pomembno moderniziral in jo usmeril na pot sodobnega razvoja.
Po Omanu sva potovali zelo svobodno. Parkirnin skoraj ni, vstopnine so redke, avtoceste so zgrajene kot državna investicija, zato tudi cestnin ni. Državljani Omana imajo poleg tega zagotovljeno brezplačno javno zdravstvo, kar daje družbi poseben občutek varnosti in stabilnosti.
Ta občutek miru je zaznati tudi v vsakdanjem življenju ljudi. Delujejo precej brezskrbno in sproščeno. Verjetno tudi zato, ker nimajo tako visokih davkov kot pri nas v Evropi, stanovanjski krediti niso tako razširjeni, družina pa pogosto predstavlja pomembno varnostno mrežo. Država poleg tega subvencionira številne storitve in področja življenja. Kljub temu pa mlajša generacija že nekoliko močneje občuti pritisk zaposlovanja, saj je državnih služb manj kot nekoč, konkurenca pa je večja.
Velik del fizičnega dela opravljajo tujci in priseljenci, predvsem iz Indije, Pakistana in Bangladeša. Delajo na gradbiščih, pri cestnih delih, kot čistilci ali kot delavci v različnih storitvenih dejavnostih.
Njihov delovni teden poteka od nedelje do četrtka. Petek je sveti dan in tempo življenja se takrat še dodatno umiri, kar sva tudi občutili. V primerjavi z Evropo je ritem življenja počasnejši, bolj mehak in manj obremenjen z naglico. Tudi na cestah ni čutiti tiste značilne zahodne zgodbe hitenja.
Potovanje v Oman, eno najvarnejših držav na Bližnjem vzhodu, se je dolgo oblikovalo in večkrat spremenilo. Ves čas se je spreminjalo vprašanje, kdo mi bo delal družbo na poti. Šele v tednu pred odhodom se je dokončno izkristaliziralo, da bova potovali skupaj z mojo devetnajstletno hčerko. Tako, kot sem si želela pred svojim petdesetim rojstnim dnem.
To potovanje je zato dobilo še poseben pomen. Bilo je nežno, skoraj simbolično darilo življenju in času, ki naju je za nekaj dni popeljal v mirno lepoto Omana. ✨
Zjutraj potujeva z GoOpti v Zagreb. Z nama v avtu je gentlemanski gospod, ki zelo natančno »nekaj« gradi in daje vljudna, prav posebna in izjemno natančna navodila osebam, s katerimi spregovori skoraj na celi poti. Spominja me name – zrcali odgovornost in natančnost, z visokim kompasom moralnosti in etičnosti ter z upoštevanjem vseh vpletenih. Lepo je temu v resnici prisluhniti; to so lepe kvalitete, ki pa … o, ja, zahtevajo precej od človeka, ki jih »nosi«.
Vsi ljudje niso takšni. Z menoj na poti je, poleg čudovitega Bitja – moje sopotnice, 19-letne hčerke Lare – tudi knjiga *The Let Them Theory*, ki me je nagovorila v zadnjih dneh: NAJ. Oziroma LET THEM.
Več kot očitno me bo vsebina knjige spremljala na poti. Knjiga temelji na preprosti, a izjemno močni ideji – ko drugi ravnajo drugače, kot bi si želeli, si rečeš »naj« in jih pustiš, da so takšni, kot so. Namesto da poskušaš nadzorovati njihovo vedenje, mnenja ali odločitve, se umakneš iz notranjega boja in s tem ohraniš svojo energijo.
Drugi del pristopa je »naj jaz«, kar pomeni, da odgovornost preusmeriš nase – naj jaz postavim mejo, naj jaz izberem drugače, naj jaz reagiram mirno in zrelo.
Ključno sporočilo knjige je, da notranji mir ne pride iz nadzora nad drugimi, temveč iz zavestne izbire lastnega odziva in spoštovanja same sebe.
Naj zapišem še malo ozadja – v zvezi s predajo.
Oman me uči iste lekcije, ki se je zadnje leto učim doma – »naj« in predajo. Naj se stvari odvijajo.
Naj ljudje naredijo po svoje.
Naj ne nadzorujem vsakega koraka.
Med potovanjem s hčerko čutim, kako se najin odnos mehča. Odrašča. Oddaljuje se – in hkrati poglablja. Včasih bi želela zadržati trenutek, ga razložiti, usmeriti. Zdaj pa vadim »NAJ«.
Naj gre po svoje.
Naj jaz ostanem prisotna.
Za mano je močno leto. Poslovno in osebno. Veliko sprememb, veliko tihih, počasnih korakov. Korakov, ki so od mene zahtevali, da upočasnim, zdržim v situacijah brez takojšnjih rešitev, brez hitrih odzivov, brez starih mehanizmov, ki so me prej vedno rešili. Življenje me je ustavljalo in mi šepetalo: predaja.
Že nekaj časa v mislih in čutenju pišem pesem na glasbo prijatelja Primoža, s katerim sva se spoznala pred desetletjem na partnerskih srečanjih »Ljubezen in spoštovanje«. Besedilo še ni prišlo do konca. Čakam ga in ne delujem s silo. Verjamem pa, da se bo skozi mene prelilo na tem potovanju – v tišini gora in puščave ter v najinih pogovorih z Laro.
Tudi praznovanje mojega 50. rojstnega dne ni prišlo kot jasna ideja. Vedela sem, kako bi si želela, da bi bilo – nisem pa imela energije, da bi ga organizirala. Običajno sem jaz tista, ki drži strukturo, načrt, izvedbo. Tokrat pa sem začutila, da tega ne želim. In potem me je konec oktobra Lara nežno vprašala, ali je čas, da kaj rezerviramo. Iskreno sem ji povedala, da vem, kaj si želim, a da nimam moči, da to postavim sama.
Tako je stopila v ospredje Lara. Zaupala sem ji le imena povabljenih. In okvir.
Da ne želim klasičnih miz.
Da želim skupni prostor in skupni čas. Da naj vsak oziroma vsaka skupinica pripravi nekaj zame – ples, petje, igro, druženje – nekaj avtentičnega.
Brez napihnjenosti, brez pretiravanja s hrano, brez forme.
Moj jezik ljubezni je stik.
Dotik.
Skupaj preživeti čas.
In potem sem spustila.
Danes čutim, kako lepo je biti v predaji. Kako mehko je, ko ne držiš vsega v rokah. Kako drugače je dovoliti drugim, da zate ustvarijo prostor. Morda je to moj pravi prehod v 50. leto – ne kot organizatorka življenja, temveč kot ženska, ki si dovoli prejeti.
In tako nadaljujem pot po Omanu. Z manj nadzora in več zaupanja. Z več »naj« in več »naj jaz ostanem odprta«.
Še vedno sva v avtu GoOpti, na poti na letališče, s prijaznim voznikom.
Ko prispeva na letališče, imava še čas – kakšno uro in pol – posedeti na soncu pred vhodom. Pri oddaji prtljage neki par kar pol ure prepakirava svoje potovalne torbe zaradi neustrezne teže. Mladi ženski na koncu pritečejo že solze, ko ji gospa na okencu kot mama pove, da ji ni treba jokati. Očitno je imela neko zanjo pomembno tekočinico v steklenički, ki jo je želela imeti v ročni prtljagi. Vrečka s tekočinami je bila napolnjena z vsaj dvajsetimi flaškami.
Nekateri zavijajo z očmi – in jaz si rečem: NAJ. Dvakrat. Tisti, ki zavijajo z očmi, in ta dva, ki imata veliko dela.
Notranje me to pomirja, polni in daje prostor opazovanju, da smo si pač različni. Jaz že doma vse vnaprej premislim, kako bom najbolje spakirala, da bo tudi na potovanju vse čim bolj logistično urejeno – da ne iščem, da imam sistem. To me umiri in mi daje prostor za bistvo potovanja. Raziskovanje. Uživanje.
Let v Istanbul je bil hiter. Prestop ob 19.30 – tudi 1,5 ure vmes počakava. Na terminalu spoznava skupino upokojenih Brazilcev, ki veliko potujejo. Gospa, upokojena zdravnica, je zelo zgovorna, in njen prijatelj, farmer, ki ima res celo posestvo z živalmi …
Potujeva s Turkish Airlines, kjer so sedeži še kar udobni, med njimi pa je presenetljivo dovolj prostora. Starejša gospa Danka je najina sopotnica v sedežnem trojčku z željo sedeti med nama. Tukaj pa NAJ definitivno ni prišel v poštev, pa čeprav ji Lara iz vljudnosti skoraj dovoli!? No, do tega mi res ni.
Ob 01.30 pristanemo v Muskatu. Mnenja glede vize so bila sicer precej različna, vendar za bivanje do 14 dni vize ne potrebujeva.
Dogodivščina se začne tako, da najinega vnaprej plačanega rent-a-carja … enostavno ni. Ga ni. Izpuhtel. Midve pa precej neprespani in že rahlo obupani. Vse skupaj se razjasni šele okoli treh ponoči – s pomočjo prijaznega moškega, pri katerem sva kupili prednaročniško kartico za telefon, in izjemno ustrežljive ženske iz drugega rent-a-car podjetja, Budgeta. Brez dvoma sta bila to najina rešitelja noči.
Ob 4.00 zjutraj končno prevzameva najino krasno, praktično novo 4×4 Toyoto z zgolj 18.500 km.
Uživava na prazni večpasovnici na poti do hotela Riyam, z obveznim postankom takoj, ko na desni zagledava … falafle!! 😍 To pa se je res prileglo 😇 Izjemno okusni – za popoln začetek dneva (ali noči? 😉).
Najin hotel je pod skalno »goro«, kar mu daje prav poseben čar. Po kratkem spanju skočim v bazen, se na trenažerju malo premigam, potem pa začrtam pot. Lara spi po mladostniško skoraj do 13.00 – meni pa je bil to že res čas za vstajenje 🙂.
Popoldan si v mestu ogledava opero, kjer je vse razprodano za večerni *The Lion King*, ki bi si ga z veseljem ogledali. Nadaljujeva z ogledom izbranih mošej in različnih mirnih kotičkov … potem pa še Al Alam Palace, kjer doživiva čudovit zahod v parku pred njim in narediva nekaj res krasnih fotk. In – kot v filmu – spet srečava najine brazilske prijatelje 😄, s katerimi nadaljujemo pogovor o njihovih farmah.
Zvečer se sprehodiva po starem delu Mutrah Souqa in ob Mutrah Corniche ter obiščeva ribjo tržnico s sadjem in zelenjavo. Tam nakupiva še nekaj zalog za na pot: suh grah, čičeriko in različne koruzne čipse z rdečo peso … za pomakanje v slastni humus 😄.
Vzdušje je res prijetno in tudi polno, saj je v gneči Omančanov čutiti, da očitno zaživijo šele proti večeru. Vse to vzdušje naju popolnoma posrka vase z zavedanjem, da sva na drugem koncu sveta, v popolnoma drugi kulturi.
Potem pa še postanek v LuLu Hypermarketu (Lari = Lari 😄) po vodo in še nekaj hrane za na pot – humus … klasika arabskih specialitet.
Danes sva se definitivno odločili, da se bova v veliki meri prehranjevali z vsemogočo, okusno, slastno in raznovrstno odprto kuhinjo, ki jo imajo v LuLuju. Čisto iskreno – težko bi si želeli boljše.
Spiva spet v hotelu Riyam.
Zgodaj zjutraj zapustiva najin hotel in si v jutranji svetlobi najprej ogledava Sultan Qaboos Grand Mosque, kjer spet srečava Brazilce 🙂
Mošeja je prečudovita. Prekrasne bele plošče te vabijo k svetosti korakov, k zavedanju vsakega premika … V mošejo vstopiva v nogavičkah, s pokritimi vsemi deli kože, ki bi bili sicer vidni, in tudi z zakritimi lasmi. Mogočno je. Mirno.
Najprej se na poti dvigava v višave, kjer je 4×4 obvezen – sicer tja sploh ne moreš. Ogledava si Wadi Dayqah Dam, božava konje v bližini in se ustaviva pri Bimmah Sinkhole. Na kratko si ogledava tudi krater Hawiyat Najm, ki ga je povzročil padajoči meteorit. Je pod gladino morja, kjer je možnost kopanja, vendar nama ne deluje vabljivo. Odideva naprej proti čudovitemu Wadi Ash Shab.
Sledi ura manjšega trekinga, ki ga prehodiva po čudovitih skalah – kar bosi … Na koncu pa jama, v katero splavaš skozi ozek, približno meter dolg prehod iz tolmuna. Tukaj sem bila »sister« nekomu, ki sem mu bila navdih in vzvod za pogum, da je šel za mano. Res čudovit wadi. Loviva sončne žarke in srkava toplo energijo prostora.
V tem wadiju je voda skoraj celo leto, saj gre za kombinacijo podzemnih izvirov in sezonskega dotoka. Wadi Ash Shab ni le suha struga kot mnogi drugi wadiji – zato je tukaj tako živo in polno življenja, z naravnimi turkiznimi tolmuni in majhnimi slapovi.
Glavni vir vode prihaja iz podzemnih tokov, ki se zbirajo v gorovju Al Hajar Mountains. Deževnica, ki pade na višje predele, pronica skozi apnenčasto kamnino, se zbira v podzemnih rezervoarjih in nato izvira v dolini kot stalni izviri. Celotna dolina deluje kot naravni zbiralnik, kjer se voda steka iz stranskih grap in višjih platojev v glavno strugo.
Danes je tudi valentinovo ❣️ Privoščiva si večerjo ob obali, tam, kjer so tudi redki domačini. Na pesku. Kumarice, najin humus, ki je po današnjem vročem dnevu že malo na robu vretja, korenček in čips iz brokolija.
Na osamljeni plaži, kjer večerjava, naju ogovori Ali Mohamed in tako ga spoznava. 35-letni milijonar ima 120 kamel, s katerimi tekmuje, in 20 ribiških ladij. Zapletemo se v pogovor o investicijah. Veliko izveva. Oman je država brez davkov, Ali Mohamed pa na mesec zasluži približno 7.000 EUR. Njihova valuta je rial. Ta omanski moški nama zaupa, da je ločen zato, ker ga ni (bilo) veliko doma in partnerki to (seveda) ni bilo všeč.
Današnje prenočišče pa … jaooo. Najina prva noč v avtu 🙃. Ponoči naju obišče lisica, mladi mački nama prerešetajo avtomobilsko podvozje … oslički pa so najini čuvaji. Kar pestra noč.
Da se ravnovesje po neudobni noči vzpostavi, je jutro preprosto prekrasno. Kopava se v morju, utrujeni poležujeva na plaži, pod svobodnim, sončnim nebom … trenutek, ko se nekako vse postavi na svoje mesto.
Naprej odrineva šele ob 11.30 proti mestu Sur, ki je znano po svoji bogati pomorski zgodovini. Nekoč je veljalo za eno najpomembnejših ladjedelniških središč na Arabskem polotoku, predvsem zaradi izdelave tradicionalnih lesenih ladij dhow.
Eno izmed njih sva si ogledali tudi sami. V muzeju nama povedo, da jih še danes izdelujejo povsem ročno – brez sodobnih načrtov, računalnikov ali kalupov. Le z izkušnjami in znanjem, ki se iz roda v rod prenaša že stoletja. Večina je izdelana iz trpežne tikovine, nekoč pa so z njimi pluli vse do Indije in vzhodne Afrike ter prevažali začimbe, kadilo, datlje in drugo dragoceno blago.
Med ogledom nama gospod iz muzeja razloži še eno zanimivost o želvah, ki naju z Laro res preseneti. Na kopno prihajajo le samice, in še to samo zato, da ponoči odložijo jajca. Samci po tem, ko kot mladiči odplavajo v morje, na kopno praviloma nikoli več ne stopijo. Še bolj z zanimanjem sva prisluhnili temu, da o spolu mladičev ne odločajo kromosomi, temveč temperatura peska, kjer ležijo jajca. Hladnejši pesek pomeni več samcev, toplejši pa več samic. Narava ima res svojevrsten smisel za humor, pomisliva obe.
Blizu se nahaja tudi naravni rezervat Ras al Jinz Turtle Reserve, ki je znano gnezdišče zelenih morskih želv. Tam lahko opazuješ morske želve, trenutno pa menda ni sezona. V vrhuncu sezone jih je lahko na stotine.
Pot naju pelje do prekrasnega, res prečudovitega kraja – Wadi Bani Khalid. Kanjon in tolmunčki s termalno vodo, ki se napajajo iz pogorja Al Hajar Mountains, naju objamejo v vsej svoji veličini. Pa čeprav za kratek čas, saj sva prispeli kakšno uro pred zaprtjem.
Glavna posebnost Wadi Bani Khalida so stalni kraški izviri, saj voda pronica v apnenčaste kamnine, kjer se zadrži kot naravni podzemni rezervoar. Zato lahko počasi, tiho in vztrajno prihaja na površje skozi razpoke v skalah in tako ostaja tukajle za nas 😇 tudi v sušnem obdobju s skoraj konstantno količino. To je razlika od mnogih drugih wadijev, ki so odvisni skoraj samo od dežja.
Ta kontrast, ki ga doživljava kar naprej. Suha, kamnita pokrajina in naenkrat bujna oaza. Resnično očarani sva vdihovali zelene barve bujnega okolja te oaze.
Nato se odpraviva do rezerviranega hotela Oriental Nights Rest House, kjer spiva.
